Ha, trenutno me preganja totalno nostalgičen občutek, kot da
sem se na istem mestu znašla že tisočkrat prej. In če sem iskrena, to ni daleč
od resnice, kajti tale moj bloggec je najbolj živel takrat, ko sem najbolj
živela tudi sama. Čisto po naključju pa moji najboljši dnevi v življenju vedno
nastanejo iz ene stvari: kaosa.
You guessed it, folks. Kaotična Klara je nazaj in upam si
trditi – stronger than ever.
Svojo trenutno življenjsko situacijo lahko brez problema opišem
kot eno izmed najbolj stresnih do zdaj, ampak v najboljšem možnem smislu, če ta
kombinacija recimo da obstaja. Nekako se mi je uspelo znajti v vrtincu
pakiranja in prav spektakularno sem precenila svoje zmožnosti hendlanja situacij
kot so seljenje, logistika in no, dejansko pakiranje tisočih stvari. Kriza
nastane, ker sem obupno slaba prav v vseh teh zadevat, plus tega, da v svoje
blazne plane pozabim všteti čas, ki ga porabim za zabodeno strmenje v svoje
stvari, ker nimam pojma, kje bi sploh začela. Khm. Good at other things.
Po skoraj petih letih se poslavljam od Ljubljane in čeprav
sva obe vedeli, da verjetno ne bova trajali doživljenjsko, je slovo prišlo
rahlo nepričakovano. Že odkar sem prvič spoznala koncept faksa, sem vedela, da
bo to nekako to zame, tista najlepša leta šolanja. Nisem jih še čisto
zaključila, a naslednja (no, pravzaprav naslednje) se bodo odvijala v drugih
krajih in z drugimi ljudmi, kar je žalostno a vznemirjajoče ob enem. Kljub
temu, da so me ničkolikokrat strašili z megleno Ljubljano, bo meni v spominu
ostala predvsem sončna, zalita z res ogromno količino kave in nešteto ur
preživetih z meni ljubimi. In koliko sem se presmejala. To te ubije. Šla kdaj
pa kdaj na napačno trolo, ampak v resnici je bilo bolje, kot smo na začetku
pričakovali v Klara štabu. All good, all good. Hvala, Ljubljena, mater sem se
imela fino.
Okej, enough with the sappiness. So namreč tudi stvari, ki
jih definitivno ne bom pogrešala in srčno upam, da se jih kmalu rešim za nekaj
časa. Predvsem urejanje birokracije, ker to pa Slovencem reeeees ne gre. Dobiti
kos papirja in predvsem najti nekoga, ki ve, kdo bi ti ga približno lahko
izdal, je hujša avantura kot Frodovo uničevanje prstana. Saj vem, da je urejanje
papirjev vsepovsod nuja, ampak ni najslabša stvar na svetu, ko urejaš to v
kakšni drugi državi, pa ti da že prvi človek, ki ga vprašaš, dejanske odgovore na
vprašanja. Talking about a cultural shock, y'all. Seveda mi kljub temu uspe
zamešat in pozabit večino stvari, ker kdo mi bo kompliciral življenje, če si ga
ne bom sama, amiright. 😉
Skratka, v duhu svoje kaotičnosti, mi je torej še iz
nizozemskih krajev uspelo naplanirat nerealno znanstveno fantastiko kar se tiče
mojega urnika. Vse bi šlo že tako ali tako na tesno in bolj kot se je
približeval moj odhod nazaj na slovenska tla, bolj so me izdajali živci. Neprestano
sem bila na trnih in ob enem sprejemala nenadne in dokaj impulzivne odločitve,
ker kot sem rekla, why not make it fun (and stressful). Za nameček sem si že v
tako majhno časovno okno splanirala še potovanje na drugi konec sveta, because
why not, lets throw that in the mix.
… In potem mi je uspelo zamuditi letalo domov.
Guys, I'm not gonna lie, ta je bila precej slaba. *nervous laugh* Recimo
samo, da je približno dvajset minut sredi najbolj random hodnika na letališču
sedela precej skrušena oseba, ki je bila v bučo zabuhla in rdeča kot tiste
vrste sočni paradižnik, ki tehta 2 kili. Spoiler alert: it was me. :P Na
telefon se ni kot zakleto nihče javil in za trenutek sem izgubila rdečo nit
življenja in nisem imela pojma, kaj bi naj bil moj naslednji korak. K sreči sem
se kmalu zbrala in naredila edino logično potezo – s torbe sem izbrskala malico
in se prav zadovoljivo nabasala. Po nekakšnem srečnem naključju sem našla
vrtljive stole in se 15min brezskrbno vrtela na njih in se na sploh odločila,
da je zanikanje ful kul in da bom v tej fazi preživela še nekaj časa. Vem, moji
načini soočanja s situacijami kar kličejo po knjigi.
No, potem se pa človeku uspe umirit in ugotoviš, da take
panike ne bi smelo biti, ker so povezave po svetu precej zadovoljive in bi
prevoz domov verjetno težje dobila iz kakšne res zakotne slovenske vasice. Najcenejša
varianta je bil avtobus, ki je mojo rit naslednjega večera prevažal
nezavidljivih 20 ur, aaaaampak domov sem pa zdrla. Poleg tega, sta mi bila
podarjena še dva dneva z mojo rotterdamsko klapo in ni šans, da temu rečem ne.
Konec dober vse dobro (edino moja denarnica se verjetno ne bi strinjala. A
jebiga.)
Po pričakovanjih me je doma po faci klofnila bolezen in
obležala sem v postelji, moj tesno splaniran urnik pa se mi je smejal s kota
sobe. Nekako mi je uspelo dokaj uspešno opraviti izselitev, pri pakiranju za
potovanje se je seveda ustavilo, ker v tem resnično nisem dobra. Moj proces je
vedno enak: najprej se poskusim zares zbrati in pametno premisliti, kaj bom
potrebovala in potem ugotovim, da v načrtovanju odpovem, na koncu izgubim živce
in v kufer pač pomečem vse kar približno rabim in se odločim trdno zaupati v
moje sposobnosti, da potem na licu mesta iz vsega kar prinesem, ščaram nekaj
funkcionalnega. Dokler mi uspe spakirati zares pomembne stvari, sem na konju.
Ostalo bo pa že, si zatrjujem, ko trmasto scrollam mimo sedem tisočih
potovalnih bloggerjev, ki imajo stvari naštudirane do zadnjih štumfov.
Skratka, ej. Po dolgem zatišju, si nekako želim, da to
spletno mesto znova postane zbirališče mojega iskrenega kaosa, ki ga vedno
znova poskusim napasti s humorjem. Mogoče rata, mogoče ne, ampak predvidevam,
da bodo naslednji meseci prinesli kar nekaj čudovitih failov, ki komaj čakajo,
da se zgodijo. Pa naj se, bo pa nekaj za nasmejat se!
Sicer pa držite pesti zame, ker se v naslednjih dnevih
fijakam do resnično oddaljene države in bi znala biti malenkost večja panika,
če zamudim letalo ali pa pogruntam še kaj neumnejšega. Navsezadnje mi gre to
veliko boljše od rok, kot pakiranje. 😉
A bo? Fejst bodte!
K
P. S. Kdor me je že kdaj bral ve, da se z vejicami pač ne
razumemo. Just a disclaimer.
Ni komentarjev:
Objavite komentar