Ej, ej, ej, uspešno prepotovala polovico sveta in to v obe smeri. Medaljo predsednika pričakujem po pošti najkasneje čez dva tedna. ;)
Sicer to ni bilo najbolj klasično potovanje in zato so tudi kakršnakoli pričakovanja, da bo ta post komu, ki se odpravlja na Taiwan, zares priskočil na pomoč, rahlo nerealna. (Če smo iskreni, niti ne vem, a sem kaj takega sposobna spisati. :P) Že začetek je bil spontano impulziven, saj sem karto kupila dober teden pred potovanjem, nekega random večera, v petih minutah. Stvari so se preprosto poklopile in z nekaj dnevnim zamikom, da sem se lahko vmes naslikala še v Sloveniji in dejansko uredila par zadev, sem se pridružila solo turneji Mihaela Hrustelja, ki je šel s svojo klasično kitaro (in sedmimi tonami prtljage) razveseljevat tajvanski folk.
Moje naloge?
Profesionalna jedka riževih bomb, čohalka psov in uradna skrbnica/nositeljica nahrbtnika s petimi milijoni kablov.
In če vprašaš mene, so to najboljše možne naloge, ki jih lahko dobiš. Ravno dovolj, da imaš nekaj za delat, ampak v resnici je nivo tvojega stresa čisto pri nuli in ti ostane dovolj časa, da z glavo besno opletaš sem pa tja, medtem ko si poskušaš zapomnit in ogledat vse okrog sebe.
Potovanje se je že začelo zanimivo in sredi noči, vsi moji blazni načrti, da bom spala na letalu (12 urni let, the joys of my life) pa so se seveda, po pričakovanjih, spektakularno izjalovili. Ob dotiku mojih tačk s tajvanskimi tlemi me je najprej zadela tajvanska vlaga (in ko rečem me, mislim predvsem lasni predel, ki se je potem nadaljnih deset dni obnašal, kot da sem največja diva na svetu. The higher the hair, the closer to Jesus, al ka.) in moji utrujeni možgani so poskrbeli, da sem obrazec za imigracijo izpolnjevala sedemintrideset let. Hvala bogu, sta bila MH in najin najboljši varušek ShoLar že budna in na poti do letališča, tako da sem imela možnost spraševati najbolj butasta vprašanja na svetu ("Ej, kaj je moja occupation?" "Klara, študentka. A tega ne veš?") in potem ko sem uradnico za pultom prepričala, da sem na sliki v potnem listu zares jaz, le 10 kil težja, in izbrskala prtljago s traku za Frankfurt in ne Vienna, se je zabava začela.
Ura na Tajvanu je bila šest zjutraj in na izhodu iz gejta sta me čakala dva "ta ura je prekleto prezgodnja" obraza, ki sem ju bila vesela bolj kot paštete z majonezo, ker sta pomenila, da mi od tega trenutka ni bilo treba več skrbeti, da bi kaj logistično svetsko zajebala in se po nesreči poslala v Vietnam.
Na letališču sem evre zamenjala v tajvanske dolarje (dolla dolla bilz, y'all), ker je na žalost ta valuta preveč eksotična, da bi mi jo uspelo dobiti še v Sloveniji. En evro nanese približno 35 tajvanskih dolarjev, kar je v praksi pomenilo, da sem iz žepa neprestano vlačila telefon in si pomagala s kalkulatorjem, ker matematika pač ni moje področje. Zunaj me je pozdravilo prijetnih 26 stopinj, ampak me je vožnja z avtobusom do Taipeia takoj butnila nazaj v Slovenijo, ker je bila klima nastavljena na prečudovitih -40 stopinj in bi lahko brez problema prevažala pingvine. Na srečo sem bila še z letala (kjer se prav tako ne razumem s klimo in temperaturnimi ekstremi) oborožena s puloverji in odejami, tako da mi je uspelo preživeti, brez da si že v prvih desetih minutah navlečem angino.
Saj bi rekla, da smo z avtobusa skočili pripravljeni, da se suvereno podamo raziskovat, ampak smo imeli vsi trije pred seboj le dve nalogi: hrana in potem spanje. Tu se je Tajvan prvič kulinarično izkazal, ko naju je ShoLar v nekem trenutku usmeril v zakotno uličico, kjer je teta iz neke prenosne stojnice prodajala riževe bombe, ki ti jo sestavi pred tvojimi očmi. Moja evropska duša je bila sicer "a mi resno mislimo jest hrano, ki se kvalificira kot kosilo ob sedmih zjutraj?", ampak želodec je krulil in ni bilo druge, kot da sem se prepustila toku in zaupala, da bo nekaj dobrega. Izkazalo se je, da bodo riževe bombe od tistega trenutka naprej dominirale moje jedsko popotovanje. Saj bi podrobneje razložila kaj to sploh je, pa še sama ne vem točno, nebesa zavita v sticky riž. Evo.
Načeloma je bilo s hrano tako, da so mi bile jedi za prste polizat okusne, ali pa me je že pogled na njih streznil in iz solidarnosti do želodca, sem se jim raje odpovedala. Hvala bogu je bilo okusnih jedi veliko več, tako da stradala res nisem, MH pa itak poje vse, kar je užitno. Ker sva se okrog sprehajala večinoma z lokalci, smo na koncu vedno pristali v dokaj zakotnih gostilnicah (pravzaprav sploh ne vem kako bi poimenovala prostore, kjer smo jedli), ob katerih bi se fancy osebe samo obrnile na petah in petkrat pokrižale, meni so bile pa nebesa na zemlji, saj je bila hrana čudovita in tako poceni, da je bilo težko verjeti. Povprečno sem za večerjo, kjer sem se res nabasala, odštela kake tri evre. Poceni nebesa, kaj češ lepšega.
Prvih nekaj dni je bilo v celoti prilagojenih turneji in nastopom gospodiča MH, ki je tokrat ušesa polnil s svežimi solo komadi. Ko preštejem kolikokrat sem bila priča repertoarju, se pravzaprav sama začudim, da se ga še vedno nisem naveličala. Harmonije, kitarski percussion, čustva, stik s publiko, glas, intenziteta, dinamika, ... vse to me vedno znova očara in pritegne. Poleg tega mi ni bilo niti malo dolgčas, saj so mi bile vedno znova ponujene priložnosti da sodelujem v organizaciji in se naučim ogromno novega. In sodelovati s tako talentiranim glasbenikom, ob enem pa še s neizmerno profesionalno ekipo, je izjemen privilegij, za katerega sem bila hvaležna štiriindvajset ur na dan. Tako so moji načrti, kaj vse bom počela med tonskimi vajami in pripravami na koncert, zopet splavali po vodi, ker sem s široko odprtimi očmi in ušesi hodila naokrog in kot spužva srkala vso novo znanje. Kot da to še ne bi bilo dovolj, sem med večerjo čisto po naključju ShoLarju zaupala, da fotografija v mojem kreativnem prostoru zavzema poseben prostor in da me prav posebej zanima koncertna fotografija - čez pol ure na koncertu mi je pod nos pomolil zajetno mašino, dvignil obrvi in me pobaral "bi poskusila?" Verjetno mi ni treba poudarjati, da sem v trenutku pograbila aparat in se izgubila v kompozicijah.
Na letališču sem evre zamenjala v tajvanske dolarje (dolla dolla bilz, y'all), ker je na žalost ta valuta preveč eksotična, da bi mi jo uspelo dobiti še v Sloveniji. En evro nanese približno 35 tajvanskih dolarjev, kar je v praksi pomenilo, da sem iz žepa neprestano vlačila telefon in si pomagala s kalkulatorjem, ker matematika pač ni moje področje. Zunaj me je pozdravilo prijetnih 26 stopinj, ampak me je vožnja z avtobusom do Taipeia takoj butnila nazaj v Slovenijo, ker je bila klima nastavljena na prečudovitih -40 stopinj in bi lahko brez problema prevažala pingvine. Na srečo sem bila še z letala (kjer se prav tako ne razumem s klimo in temperaturnimi ekstremi) oborožena s puloverji in odejami, tako da mi je uspelo preživeti, brez da si že v prvih desetih minutah navlečem angino.
Saj bi rekla, da smo z avtobusa skočili pripravljeni, da se suvereno podamo raziskovat, ampak smo imeli vsi trije pred seboj le dve nalogi: hrana in potem spanje. Tu se je Tajvan prvič kulinarično izkazal, ko naju je ShoLar v nekem trenutku usmeril v zakotno uličico, kjer je teta iz neke prenosne stojnice prodajala riževe bombe, ki ti jo sestavi pred tvojimi očmi. Moja evropska duša je bila sicer "a mi resno mislimo jest hrano, ki se kvalificira kot kosilo ob sedmih zjutraj?", ampak želodec je krulil in ni bilo druge, kot da sem se prepustila toku in zaupala, da bo nekaj dobrega. Izkazalo se je, da bodo riževe bombe od tistega trenutka naprej dominirale moje jedsko popotovanje. Saj bi podrobneje razložila kaj to sploh je, pa še sama ne vem točno, nebesa zavita v sticky riž. Evo.
Načeloma je bilo s hrano tako, da so mi bile jedi za prste polizat okusne, ali pa me je že pogled na njih streznil in iz solidarnosti do želodca, sem se jim raje odpovedala. Hvala bogu je bilo okusnih jedi veliko več, tako da stradala res nisem, MH pa itak poje vse, kar je užitno. Ker sva se okrog sprehajala večinoma z lokalci, smo na koncu vedno pristali v dokaj zakotnih gostilnicah (pravzaprav sploh ne vem kako bi poimenovala prostore, kjer smo jedli), ob katerih bi se fancy osebe samo obrnile na petah in petkrat pokrižale, meni so bile pa nebesa na zemlji, saj je bila hrana čudovita in tako poceni, da je bilo težko verjeti. Povprečno sem za večerjo, kjer sem se res nabasala, odštela kake tri evre. Poceni nebesa, kaj češ lepšega.
Prvih nekaj dni je bilo v celoti prilagojenih turneji in nastopom gospodiča MH, ki je tokrat ušesa polnil s svežimi solo komadi. Ko preštejem kolikokrat sem bila priča repertoarju, se pravzaprav sama začudim, da se ga še vedno nisem naveličala. Harmonije, kitarski percussion, čustva, stik s publiko, glas, intenziteta, dinamika, ... vse to me vedno znova očara in pritegne. Poleg tega mi ni bilo niti malo dolgčas, saj so mi bile vedno znova ponujene priložnosti da sodelujem v organizaciji in se naučim ogromno novega. In sodelovati s tako talentiranim glasbenikom, ob enem pa še s neizmerno profesionalno ekipo, je izjemen privilegij, za katerega sem bila hvaležna štiriindvajset ur na dan. Tako so moji načrti, kaj vse bom počela med tonskimi vajami in pripravami na koncert, zopet splavali po vodi, ker sem s široko odprtimi očmi in ušesi hodila naokrog in kot spužva srkala vso novo znanje. Kot da to še ne bi bilo dovolj, sem med večerjo čisto po naključju ShoLarju zaupala, da fotografija v mojem kreativnem prostoru zavzema poseben prostor in da me prav posebej zanima koncertna fotografija - čez pol ure na koncertu mi je pod nos pomolil zajetno mašino, dvignil obrvi in me pobaral "bi poskusila?" Verjetno mi ni treba poudarjati, da sem v trenutku pograbila aparat in se izgubila v kompozicijah.
V povezavi z nastopi Mihaela se je seveda zgodilo tudi ogromno anekdot. Najboljša je zagotovo tista z avtobusa, ko se je voznik rahlo zakalkuliral in je gospodična ostala brez sedeža, naša ekipa pa k temu ni pripomogla, saj smo s seboj tovorili ogromen kovček, kitaro, nahrbtnike, ki so zasedli dva sedeža. Občutek, ko v edina belca na avtobusu, ki sva po vrhu sedela še na sedežih nad gumo (beri, dvignjenih za približno pol metra), strmi štirideset obsojajočih tajvanskih obrazov, je zares neprecenljiv. Plus tega, da vsi pogovori potekajo v kitajščini in kljub najini silni pripravljenosti, da bi rešila situacijo, sva v pogovoru težko sodelovala. Na koncu smo gospodični zagotovili prostor, na katerega se je vsedla rahlo slabe volje, ampak potovanje se je nadaljevalo, midva pa sva v naročje dobila novega člana, ki sva ga kot slaba starša kmalu prestavila na tla, ker potrebujeva udobje.
Pa še polno drugih. Na primer na koncertu, kjer je tonska potekala brezhibno, že pri prvem komadu pa je začela oprema spuščati take zvoke, kot da se bo zdaj zdaj razstrelila. Po koncertu so fantje poizkusili vse mogoče vragolije, pa je vse skupaj spet delovalo perfektno. Na koncu so dognali, da je bila kriva slaba energija, saj bogovom nismo darovali vreče sladkarij. Za srečo. (Prisežem, da jih nisem pojedla.)
Ali pa moje popolnoma spontano rokovanje z županom iz bližnjega mesta, kjer so koncerti potekali v stilu kakšnega festivala na prostem, s postavljenimi stojnicami. Župan je prišel s svojim kar nekaj članskim spremstvom, z odra nagovoril publiko, potem pa se odločil, da je treba roko ponuditi najbolj random osebi na svetu, suvereno zakorakal proti meni z vso svojo kolono in mi stisnil roko.
Dolgčas nam zares ni bilo in čudovitih stvari kar ni bilo konec. K zadnjemu nastopu v glavnem mestu Taipei sem bila povabljena tudi kot ustvarjalka, povrhu vsega pa sem tokrat izvajala Mihaelovo avtorsko glasbo, kar je bila samo češnjica na že tako obilnem sladoledu. V sodelovanju s čudovito pianistko Elin je padla še ideja, da z MH spektakularno izvedeva narodno tajvansko pesem, ki se jo je bilo treba naučiti dobesedno iz danes na jutri. Ker sva za vsako noro idejo, sva se seveda suvereno strinjala in ljudje so bili zares navdušeni, ko sva odpela prvih nekaj taktov in so prepoznali svoj jezik. Baje, da je moja tajvanščina precej dobra, ampak po drugi strani so bili ljudje neprestano sumljivo prijazni, tako da dvomim, da je moja tajvanščina v resnici zlata vredna. Je bila pa zares odštekana izkušnja.
Pa še polno drugih. Na primer na koncertu, kjer je tonska potekala brezhibno, že pri prvem komadu pa je začela oprema spuščati take zvoke, kot da se bo zdaj zdaj razstrelila. Po koncertu so fantje poizkusili vse mogoče vragolije, pa je vse skupaj spet delovalo perfektno. Na koncu so dognali, da je bila kriva slaba energija, saj bogovom nismo darovali vreče sladkarij. Za srečo. (Prisežem, da jih nisem pojedla.)
Ali pa moje popolnoma spontano rokovanje z županom iz bližnjega mesta, kjer so koncerti potekali v stilu kakšnega festivala na prostem, s postavljenimi stojnicami. Župan je prišel s svojim kar nekaj članskim spremstvom, z odra nagovoril publiko, potem pa se odločil, da je treba roko ponuditi najbolj random osebi na svetu, suvereno zakorakal proti meni z vso svojo kolono in mi stisnil roko.
Dolgčas nam zares ni bilo in čudovitih stvari kar ni bilo konec. K zadnjemu nastopu v glavnem mestu Taipei sem bila povabljena tudi kot ustvarjalka, povrhu vsega pa sem tokrat izvajala Mihaelovo avtorsko glasbo, kar je bila samo češnjica na že tako obilnem sladoledu. V sodelovanju s čudovito pianistko Elin je padla še ideja, da z MH spektakularno izvedeva narodno tajvansko pesem, ki se jo je bilo treba naučiti dobesedno iz danes na jutri. Ker sva za vsako noro idejo, sva se seveda suvereno strinjala in ljudje so bili zares navdušeni, ko sva odpela prvih nekaj taktov in so prepoznali svoj jezik. Baje, da je moja tajvanščina precej dobra, ampak po drugi strani so bili ljudje neprestano sumljivo prijazni, tako da dvomim, da je moja tajvanščina v resnici zlata vredna. Je bila pa zares odštekana izkušnja.
MH turneja se je več kot uspešno končala in na Tajvanu nama je ostalo še nekaj dni, ki sva jih lahko izkoristila po svoje. Na žalost sva imela premalo časa, da bi se podala kam daleč (samo še en razlog več, da greva čimprej nazaj!), ampak dejstvo, da sva bila obkrožena s samimi lokalci, se je še enkrat izkazalo kot neprecenljivo. S prijatelji smo se tako podali proti živalskemu vrtu, ker zanj odšteješ smešnih 60 tajvanskih dolarjev, torej manj kot 2€. Spremljevalca sta se nama sicer rahlo smejala in komentirala, da sta nos v živalski vrt pomolila pred dvajsetimi leti, ko sta ga obiskala s šolo, ampak mislim, da sta vseeno uživala. Nahodili smo se kot budale, saj smo z živalmi preživeli zavidljivih šest ur, verjetno je k tej časovni dolžini pripomoglo tudi to, da sva z MH pri vsaki kletki in zanimivi živali, uprizorila kakšen skeč, ob katerem sva sama umirala od smeha, ShoLar pa se nama je kislo smehljal in si verjetno mislil, da sva utrgana. Če ne bi sredi živalskega vrta zalegnili za 20min, verjetno ne bi preživeli, tako da se je dremež na prostem izkazal za res solidno idejo.
Na koncu smo šprintali čez cel živalski vrt, da smo v zadnjih dveh minutah, pred zaprtjem, ujeli še koale in uradno obkljukali čisto vse živali. Bam. Ker smo se počutili olimpijsko, smo se zatem stiščali še v majhno škatlico iz železa, ki nas je prifurala na hrib, znan po svojih čajnih poljih in čajnih hišah, v katerih se lahko razvajaš s pitjem vroče tekočine (ki jo Tajvanci popijejo zares ogromno) in pogledom na Taipei. Precej utrujeni smo se vračali do avtobusa, ki nas bi zategnil nazaj v dolino in tik preden smo se vkrcali, sem ugotovila, da izgleda MH občutno lažji kot prej in čez dve sekundi so za njim ostale le še špure, ker je bilo treba v hrib teči po nahrbtnik. Živemu človeku se res vse zgodi.
Naslednjega dne naju je varušek (saj vem, da to ni najbolj pravilna beseda na svetu, je pa zabavna) oddal na avtobus proti obali, precej nezaupljiv v najine zmožnosti potovanja po deželi kitajsko govorečih, a kaj drugega mu ni preostalo. Na sredi potovanja sva ugotovila, da obstaja možnost, da sva na avtobusu z napačno končno destinacijo, a na koncu se je izkazalo, da nam je s skupnimi močmi uspelo, da sva se prežarčila na pravi kraj. K oceanu! Takoj ko sva ga zagledala, je bilo, kot da sem spet doma. Čudovit občutek je, ko se znova z dušo dotaknem te ogromne količine vode in se počutim popolnoma pomirjeno, navdano z vsemi atomi energije in ustvarjalnostjo valov. Še bolj obožujem barvne kombinacije temno modre s tisto globoko temno zeleno, ki objema drevesa na Tajvanu. Kaj kmalu sva našla prijatelje, ki so naju tistega dne prijazno pričakali, da se skupaj podružimo ob morju in naš pet letni vodnik je bil prav nestrpno navdušen, da nam pokaže čudovite tracking poti in skrivno plažo.
Dočakala sem trenutek, ko so se moje dlani potopile v presenetljivo toplo oceansko vodo in še nekaj sekund mi je uspelo zdržati, preden sem sezula nogavice in čevlje in zagazila v mehkobo. Pet letni vodnik mi je suvereno sledil, čeprav je šel veliko dlje in nazadnje v spodnjem perilu navdušeno čofotal med vso morsko travo, ki pa je bila prav prijetna za hojo. Malce je žgečkalo, a sva izkušnjo, z mojim novim prijateljem KK, poimenovala sea weed massage. In kot vedno se je čas ob oceanu ustavil in na tisti plaži smo preprosto obstajali, pogovori so prihajali spontano in svoje tačke sem zakopala globoko v topel pesek. Tako bi lahko ostala ure.
Pomembna tajvanska aktivnost so bile tudi masaže, po katerih je Tajvan tako ali tako znan in res nama ni bilo treba reči dvakrat, da sva poizkusila. Prvo sva si privoščila dan po mojem prihodu in je resno ogrozila moj odhod v Slovenijo. Masaža naj bi trajala dve uri, a sta bili maserki tako zagnani, da sta pozabili na uro in na koncu so naju po dveh urah in pol prišli iskat, ker sva morala kmalu zatem na tonsko. Ups. V sobo je prišla majhna in nadvse prijazna Vietnamka, ki je že v naslednjem trenutku čepela na mojem hrbtu in me dobesedno zlomila. Popokala je kosti, za katere prisežem, da nisem vedela, da jih sploh imam. Masaža tam izgleda tako, da res zmasirajo vsak delček tvojega telesa, tudi obraz, lasišče in tretje oko. Če bi videli, kakšen se je izza zavese po dveh urah in pol prikazal MH, bi razumeli, kako odplavala sva in se ponovno rodila. Zabuhla v glavo do neba, z razkuštranimi lasmi in božanskim občutkom v mišicah. Za masažo ponovnega rojstva sva odštela približno 35€ in že samo za to se splača na Tajvan. Pred odhodom sva si zato privoščila še refleksno masažo stopal, ki je prav tako slavna (in učinkovita, če lahko dodam!). Sicer je lahko zelo boleča, zaradi česar sva se na stole usedla rahlo negotova, ampak sama sem že čez dve minuti mrmrala od ugodja. Božansko.
Vse skupaj je bilo zares fino. Toliko lepih izkušenj, trenutkov, novih prijateljev, toplih objemov, dobre hrane, smeha in glasbe. Kar težko se je bilo v nedeljo ponovno odpeljati na letališče in se posloviti od poletja in svobodnega uživanja. A k sreči je slovo olajšal odličen let proti Dunaju, saj sta mi prijazni gospe odstopili svoje sedeže, tako da sem kot največja kraljica spala raztegnjena čez celo vrsto, oborožena s tremi vzglavniki in pokrita s tisočimi odejami. Zbudili so me zgolj za hrano, tako da sem od trinajst urnega leta prespala spektakularnih deset. Proti jutru sem skozi okno letala opazovala pojav: mrak s svetlečo luno na desni strani in vstajanje sonca na levi, ki nas je vztrajno dohitevalo, ko sem letela v preteklost. (Tajvan je namreč šest ur pred Slovenijo).
Vrnila sem se v nepospravljeno sobo in opomine, da me čaka še kup birokracije in le še dva tedna v domači državi, potem pa spet letalo in loviti meje neba. Iskreno, ko sem kupila letalsko karto tako zelo spontano, je sledil trenutek panike, da pa morda ne živim preveč lahkomiselno? Normalna kriza, bi človek temu rekel. A vedno znova me pomirja dejstvo, da so potovanja hrana za dušo in um, dobesedno si razširiš obzorja in zrasteš. Še tisočkrat bi se odločila za to.
Denar pride in gre.
Trenutki, ko moja stopala objema topel ocean in mojo bit obdajajo topli nasmehi, pa ostanejo za vedno.
P. S. Moram pa odkrito priznati, da ko je mama naslednji dan skuhala makarone za kosilo, jih nisem bila še nikoli v življenju tako vesela. Riž in jaz imava rahlo pavzo, a okej? :)
P. P. S. Hvala, MH. <3
Na koncu smo šprintali čez cel živalski vrt, da smo v zadnjih dveh minutah, pred zaprtjem, ujeli še koale in uradno obkljukali čisto vse živali. Bam. Ker smo se počutili olimpijsko, smo se zatem stiščali še v majhno škatlico iz železa, ki nas je prifurala na hrib, znan po svojih čajnih poljih in čajnih hišah, v katerih se lahko razvajaš s pitjem vroče tekočine (ki jo Tajvanci popijejo zares ogromno) in pogledom na Taipei. Precej utrujeni smo se vračali do avtobusa, ki nas bi zategnil nazaj v dolino in tik preden smo se vkrcali, sem ugotovila, da izgleda MH občutno lažji kot prej in čez dve sekundi so za njim ostale le še špure, ker je bilo treba v hrib teči po nahrbtnik. Živemu človeku se res vse zgodi.
Naslednjega dne naju je varušek (saj vem, da to ni najbolj pravilna beseda na svetu, je pa zabavna) oddal na avtobus proti obali, precej nezaupljiv v najine zmožnosti potovanja po deželi kitajsko govorečih, a kaj drugega mu ni preostalo. Na sredi potovanja sva ugotovila, da obstaja možnost, da sva na avtobusu z napačno končno destinacijo, a na koncu se je izkazalo, da nam je s skupnimi močmi uspelo, da sva se prežarčila na pravi kraj. K oceanu! Takoj ko sva ga zagledala, je bilo, kot da sem spet doma. Čudovit občutek je, ko se znova z dušo dotaknem te ogromne količine vode in se počutim popolnoma pomirjeno, navdano z vsemi atomi energije in ustvarjalnostjo valov. Še bolj obožujem barvne kombinacije temno modre s tisto globoko temno zeleno, ki objema drevesa na Tajvanu. Kaj kmalu sva našla prijatelje, ki so naju tistega dne prijazno pričakali, da se skupaj podružimo ob morju in naš pet letni vodnik je bil prav nestrpno navdušen, da nam pokaže čudovite tracking poti in skrivno plažo.
Dočakala sem trenutek, ko so se moje dlani potopile v presenetljivo toplo oceansko vodo in še nekaj sekund mi je uspelo zdržati, preden sem sezula nogavice in čevlje in zagazila v mehkobo. Pet letni vodnik mi je suvereno sledil, čeprav je šel veliko dlje in nazadnje v spodnjem perilu navdušeno čofotal med vso morsko travo, ki pa je bila prav prijetna za hojo. Malce je žgečkalo, a sva izkušnjo, z mojim novim prijateljem KK, poimenovala sea weed massage. In kot vedno se je čas ob oceanu ustavil in na tisti plaži smo preprosto obstajali, pogovori so prihajali spontano in svoje tačke sem zakopala globoko v topel pesek. Tako bi lahko ostala ure.
Pomembna tajvanska aktivnost so bile tudi masaže, po katerih je Tajvan tako ali tako znan in res nama ni bilo treba reči dvakrat, da sva poizkusila. Prvo sva si privoščila dan po mojem prihodu in je resno ogrozila moj odhod v Slovenijo. Masaža naj bi trajala dve uri, a sta bili maserki tako zagnani, da sta pozabili na uro in na koncu so naju po dveh urah in pol prišli iskat, ker sva morala kmalu zatem na tonsko. Ups. V sobo je prišla majhna in nadvse prijazna Vietnamka, ki je že v naslednjem trenutku čepela na mojem hrbtu in me dobesedno zlomila. Popokala je kosti, za katere prisežem, da nisem vedela, da jih sploh imam. Masaža tam izgleda tako, da res zmasirajo vsak delček tvojega telesa, tudi obraz, lasišče in tretje oko. Če bi videli, kakšen se je izza zavese po dveh urah in pol prikazal MH, bi razumeli, kako odplavala sva in se ponovno rodila. Zabuhla v glavo do neba, z razkuštranimi lasmi in božanskim občutkom v mišicah. Za masažo ponovnega rojstva sva odštela približno 35€ in že samo za to se splača na Tajvan. Pred odhodom sva si zato privoščila še refleksno masažo stopal, ki je prav tako slavna (in učinkovita, če lahko dodam!). Sicer je lahko zelo boleča, zaradi česar sva se na stole usedla rahlo negotova, ampak sama sem že čez dve minuti mrmrala od ugodja. Božansko.
Vse skupaj je bilo zares fino. Toliko lepih izkušenj, trenutkov, novih prijateljev, toplih objemov, dobre hrane, smeha in glasbe. Kar težko se je bilo v nedeljo ponovno odpeljati na letališče in se posloviti od poletja in svobodnega uživanja. A k sreči je slovo olajšal odličen let proti Dunaju, saj sta mi prijazni gospe odstopili svoje sedeže, tako da sem kot največja kraljica spala raztegnjena čez celo vrsto, oborožena s tremi vzglavniki in pokrita s tisočimi odejami. Zbudili so me zgolj za hrano, tako da sem od trinajst urnega leta prespala spektakularnih deset. Proti jutru sem skozi okno letala opazovala pojav: mrak s svetlečo luno na desni strani in vstajanje sonca na levi, ki nas je vztrajno dohitevalo, ko sem letela v preteklost. (Tajvan je namreč šest ur pred Slovenijo).
Vrnila sem se v nepospravljeno sobo in opomine, da me čaka še kup birokracije in le še dva tedna v domači državi, potem pa spet letalo in loviti meje neba. Iskreno, ko sem kupila letalsko karto tako zelo spontano, je sledil trenutek panike, da pa morda ne živim preveč lahkomiselno? Normalna kriza, bi človek temu rekel. A vedno znova me pomirja dejstvo, da so potovanja hrana za dušo in um, dobesedno si razširiš obzorja in zrasteš. Še tisočkrat bi se odločila za to.
Denar pride in gre.
Trenutki, ko moja stopala objema topel ocean in mojo bit obdajajo topli nasmehi, pa ostanejo za vedno.
P. S. Moram pa odkrito priznati, da ko je mama naslednji dan skuhala makarone za kosilo, jih nisem bila še nikoli v življenju tako vesela. Riž in jaz imava rahlo pavzo, a okej? :)
P. P. S. Hvala, MH. <3
ODLIČNO
OdgovoriIzbriši