[A random note: Ta zapis je bil natipkan tam nekje oktobra. Človek bi rekel, morda je rahlo zastarel, da bi z njim marca začenjala na novo, ampak potem bi jaz rekla, da se mi res ni ljubilo napisati nič novega in življenje ni potica. Glad we sorted this out.]
Huh.
Huh.
Kje sem bila? Vsepovsod in nikjer, pravzaprav. Sliši se
mistično, pa niti najmanj ni in po dolgem času sem v življenju na točki, kjer mi je
občutek realnosti noro všeč. Zabavno je, to lahko z gotovostjo zatrdim, kajti
zadnje leto se mi je svet večkrat obrnil na glavo. Bilo je hudo,
temno, jokavo, nepredvidljivo, negotovo in boleče. Ampak joj, ne morem da ne
bi nadaljevala z resnico, ki je tako klišejska, da zavijam z očmi, ko jo pišem;
nastalo je svetlo, čudovito, toplo, smejoče, ljubeče, r e s n i č n o. Mama je
spet imela prav. Ampak več o tem kasneje. : )
Kadar zares dolgo ne pišem, je priprava na stik mojih prstov
s tipkovnico, precej podobna neuspešnim začetkom učenja v izpitnih rokih. Vse
ostalo lahko postorim. Vse ostalo bom. Moja soba je kar naenkrat tipi topi
pospravljena, za kosilo sčaram nekaj, kar zahteva ogromno časa in na sploh
najdem tisoč izgovorov. Ironija ob vsem tem početju se skriva v mojih mislih,
ki neprestano meljejo le o eni stvari – kaj bom pisala.
(Pre)dolgo sem razmišljala o temah, ki bi jih lahko spravila
na papir (no, računalniški ekran) in predolgo sem razmišljala na kakšen način.
Ljudje, ki me dobro poznajo, se bodo ob tem verjetno le nakremženo nasmehnili,
ker so bili verjetno vsaj na eni točki naših prijateljstev vključeni v vlakec
smrti imenovan »Klarino razmišljanje«. It's a ride, I'll tell you that much. A
zaradi nenehnega premlevanja, so mape ostajale prazne in prazen dokument sem po
navadi odprla le po nesreči in ga potem panično zaprla nazaj, v upanju, da mi
to ne vzbudi preslabe vesti. Ni dolgo delovalo.
No, potem pa sem se nekega lepega večera, ko je moja rit
sedela na nizozemskih stolih, pogovarjala s prijateljico, ki je grela barcelonsko
ozračje. Imela sem enega tistih momentov, ko so se moje misli podale na
»čudovito« potovanje, ki mu sama pravim »Klara loop« in po navadi vključuje
najmogočnejše teorije iz minimalne začetne točke. Obrazu sem skozi ekran
obelodanjala svoje drame in razmišljanja, in čisto iskreno, nazaj pričakovala kimanje,
strinjanje, (še kakšne pohvale se ne bi branila) in na sploh pomoč pri
razvijanju teh strašnih teorij naprej. In stavek, ki mi je bil v tistem
trenutku izstreljen iz barcelonskega prostora, me je v dobrem smislu brezkompromisno
zadel:
»Klara, ne bit bedna.«
Čakaj, čakaj, tega pa nisem pričakovala. Kristus, pa je šlo
vse v zrak. Ta ljubezniva odkritost me je presenetila na najboljši možni način
in ni mi preostalo drugega, kot da se od srca nasmejem. Celotni situaciji.
Predvsem pa sebi.
In zakaj je ta zgodba pomembna? Ker poskušam ta nasvet
večkrat implementirati v svoje življenje. Je eden boljših, ki sem jih kadarkoli
dobila, v pravem trenutku, od prave osebe, s pravim načinom in je najbolj
preprosta filozofija. Zato sem si ob ponovnem dramatiziranju začetnih procesov
pisanja, najbolj ljubeznivo zatežila iz dna duše: Ej Klara, ne bit bedna. Ne
kompliciraj tam, kjer ti niti najmanj ni treba. Izbiraj bitke, za božjo voljo.
Pa je šlo. Pa da ne bo pomote; kljub vsemu mukoma in z
rahlim najstniško obarvanim odporom – šlo je pa vseeno.
- Plan je, da se vrnem k pisanju. Vem, da ni novo leto,
ampak vse skupaj se čuti kot nekakšna novoletna zaobljuba. Pa ne tista
#newyearnewme, ampak bolj, piši, če ti paše, kristus božji. Ne kompliciraj tam,
kjer ti ni treba. Nekako spontano je padla tudi odločitev, da starejše objave
niso več dostopne. Seveda obstajajo v metaforično zaprašenih arhivih, ker se
spomini shranjujejo in ob njih mi ne postane neprijetno. Še vedno stojim za
vsako besedo, le čas je, da se rodi nekaj novega.
In to je pravzaprav lekcija, ki me je življenje uči že nekaj
časa in no, ker sem se tej lekciji vztrajno upirala, me je imelo poln kufer in
me meseca maja z njo totalno klofnilo po faci. Nimaš kaj, ker življenje ni
potica. Zdaj jo pa dokaj razumem (lekcijo, ne potico) in ji poskušam slediti v
vsej svoji (ne)bednosti. Nič hudega ni, če kdaj kaj mine, umre, se podre.
Nastane prostor; za nekaj
novega. 😉 (Saj sem rekla.
Klišejsko.)
Ni komentarjev:
Objavite komentar