Klara takes Amsterdam

Če bi mi nekdo leto nazaj povedal, da se bom nekoč dokaj (no ja, dokaj v mojem kontekstu :P) suvereno s kolesom skoraj vsak dan vozila v službo v drugi državi, bi se verjetno krohotala nekaj minut skupaj.

In resnično nisem vedela, da je vse tako zelo blizu, čeprav sem takrat nekaj časa razmišljala o drugačnih možnostih. V domačih krajih se z vzdušjem preprosto nisem več ujela, kaj drugega nimam reči. Nič slabega v resnici in če bi lahko, bi svoje ljube prijatelje vzela s sabo na konec sveta. Ampak tisti občutek, a veš, ki ti tiho sporoča, da ne sodiš sem in v tebi počasi, a zagotovo, prižiga drugačne želje. Bolj so se približevali junijski izpiti, ki so pri meni oznanjali konec prve stopnje študija, bolj mi je bilo jasno, da potrebujem še nekaj drugega, kot pisanje tisočih seminarskih čez dan in neumorne žurke na Majskih igrah zvečer. Pa so bila štiri leta študija meni osebno čudovita in boleča na vseh potrebnih mestih, da sem se razvila, kjer sem se takrat morala. (Ne glede na to, kako obrnem ta stavek, na koncu vedno nekako izpade, kot da so mi zrastli kakšni deli telesa. Khm. Poskušajmo si zamišljati to rahlo bolj spiritualno.)

Ker stvari nerada počnem na pol, sem se odločila, da izkoristim strica absolventa, ampak ne toliko za šolsko delo, kot za to, da se posvetim tudi drugim stvarem v življenju in odkrijem, kje je strast še vedno vroča. Hvala bogu me je čez poletje zadelo popolnoma zen razsvetljenje in prvič v življenju mi je uspevalo plavati s tokom in zraven čofotati, kot troletniku, ki odkrije ljubezen do vode.

Nekaj časa pač, da lahko v miru razmislim, kam se bom odkotalila in v kateri državi me čaka nekaj prihodnosti. Seveda sem se to odločila kot popolnoma razumna profesionalka, check it:

»Rada bi šla nekam, kjer jim socialna pedagogika ni tuja in se lahko zares nekaj naučim. No, pa premrzlo spet ne sme biti, ker se mi bo odpeljalo. Torej odpadejo skandinavske države, nimaš kaj … Ja, vem, da je Nemčija zibelka socialne pedagogike, ampak prisežem, da ni šans, da sem prisiljena, da se naučim nemško. Hmmmmmm, ja nič, ostane Nizozemska. Ajde. Pičiš!«

Tako sem mami na začetku poletja obelodanila, da sem spektakularno določila svoj naslednji kraj in da moram zdaj nekako zrealizirat vse korake, s tem da korakov še nimam. Klasika. Ampak mir je bil vzpostavljen, namen pa tudi. Vendar ne bom olepševala stvari - morda to ne bi bilo dovolj, da bi karkoli dejansko premaknila, če se ne bi v naslednjih mesecih zgodile najbolj naključne in najbolj čudovite stvari. Saj ne, da mi ne bi uspelo, tudi če bi bili scenariji drugačni, bi bilo pa verjetno tisočkrat težje in trajalo bi kar nekaj časa. Klara in sedemintrideset milijon papirjev birokracije pač niso za skupaj. Raziskovanje nešteto možnosti, kam, kako, kdaj in še enkrat kam? Ni moja vrlina, razen če mi svetniki iz vseh ver skupaj ne naklonijo zares močne motivacije in pomoči.

Skratka, bistvo tega dolgega uvoda je to, da se mi je pred začetkom prostega leta skristaliziralo pomembno področje v mojem življenju in sem lahko šla totalno na chill. Se posvetila glasbi in brezskrbno frčala naokrog. Veliko delala, a ob enem hodila na spontane izlete, največkrat v bližino vode. Preživljala neprecenljiv čas s prijatelji in se še bolj povezala.

Faking zen(f), vam pravim. Leuk! (Se že v naprej opravičujem za moje nenadne in random izpade nizozemščine, ker sem v procesu učenja, vsiljujem svoj besedni zaklad, ki vključuje 13 besed, kamorkoli pač lahko.)

No, in zdaj si razbijam glavo, kako naj se lotim tega naslednjega dela, ker je to najlepša zgodba v mojem življenju, ampak se resno trudim, da ne bi izpadlo pocukrano. You see the struggle. Že kompliciram. Potem pa se spomnim, da so moje misli natlačene v blog, največkrat prebrane s strani Facebook občinstva in ste glede na moje objave že davno dojeli, da mi je bila (in mi je še) podarjena najboljša družba velenjskega in nizozemskega vajba. Kira kombinacija, a? 😉

Anywayz, moje sanje so se uresničile na vseh možnih nivojih in še intenzivneje, kot sem si kadarkoli lahko predstavljala. Dobesedno! Veliko je takih, ki zgodbo, kako sem spoznala najjačo osebo na svetu (mal velenjščine nikol ne škodi), že poznajo, ker jo povem vsem, ki imajo pet minut časa. Ker je awesome. In ker sem v življenju nehala skrivati tiste najčudovitejše stvari in se pretvarjati, da sem cool as a cucumber. Ain't me, people. Čutim in živim precej intenzivno, a jebiga, nekaj so mi pa morali od zgoraj naklonit, če sem porazna v naravoslovju.

Tako sem svoje prosto leto začela preživljati z resnim spremljanjem nizkocenovnih letalskih vozovnic, potem pa so se tedenske počitnice na Nizozemskem z vsakim novim obiskom začele podaljševati na nekaj tednov, mesec, dva, … In zdaj se je končno obrnilo, da hodim v rodne kraje samo še na počitnice. 😊

Skratka, zaenkrat sem postala uradna prebivalka glavnega mesta te ravne dežele in marijapokličivsekarjesvetega – vozim kolo. Počasi kot stara mama, ampak zguram se pa vsepovsod, kar je važno. Za nekaj mesecev, dokler me potrebujejo v trenutni službi, vase vpijam čudovitost kanalov, mestnega vrveža, opečnatih hišk in utripa, ki ga ima le Amsterdam. Potem pa počasi možgane nazaj v izobraževalne ustanove in predvsem svojo rit v mesto, ki me je hočeš nočeš ukradlo, pa čeprav je bil po bombardiranju zgrajeno v popolnoma drugačnem stilu, kot ostala Nizozemska – Rotterdam. Plani so taki in drugačni, veliko je še v zraku, tako da če me vprašate, verjetno zaenkrat ne bom imela nič pametnega za povedat, pa saj v resnici nima veze.

Vzela si bom trenutek in bom malo poetična in romantična. Da sem si vzela čas stran od strukturiranega življenja, ki ga prinaša šolanje, se je izkazalo za nekaj najboljšega. Iz tega sem se kar nekaj naučila. Na primer, da mi določena mera strukture pravzaprav ustreza, paše in je krčevito potrebna. (Ker res brez problema gledam Friendse cele dneve in se pretvarjam, da jih nisem pogledala že 24452x). Da je okej, da v življenju ne doživljaš samo eksistencialnih kriz in si z vsem nezadovoljen, ampak lahko preprosto samo uživaš. Da ne moreš pa vedno samo uživat in je veliko dni samo povprečnih. Da mi ni treba na glas razlagati svojih odločitev in jih zagovarjati. Da moraš na Nizozemskem vedno 36x pogledat v vse smeri neba, preden stopiš kamorkoli, če ne te bo zagotovo zgazil kolesar.

(Ej. Ravnokar sem čez okno vlaka videla, kako je fazan prečkal cesto. A sem sredi kakega vica?)

Predvsem pa to, da je meni lepo, če sem odkrita glede lepot, ki me obdajajo. In jih odkrito ljubim. Da ljubim sebe, svojo sorodno dušo, prijatelje, lastno pot, ki se odvija, kot meni ustreza in je smiselno. Svoj čas, hrano, izzive, butaste dneve.

- Ma kurc, pa tud, da ljubim kolo. 😊

Dnevnik uradne občudovalke puhastih psov z MH Taiwan Tour 2018

Ej, ej, ej, uspešno prepotovala polovico sveta in to v obe smeri. Medaljo predsednika pričakujem po pošti najkasneje čez dva tedna. ;) 

Sicer to ni bilo najbolj klasično potovanje in zato so tudi kakršnakoli pričakovanja, da bo ta post komu, ki se odpravlja na Taiwan, zares priskočil na pomoč, rahlo nerealna. (Če smo iskreni, niti ne vem, a sem kaj takega sposobna spisati. :P) Že začetek je bil spontano impulziven, saj sem karto kupila dober teden pred potovanjem, nekega random večera, v petih minutah. Stvari so se preprosto poklopile in z nekaj dnevnim zamikom, da sem se lahko vmes naslikala še v Sloveniji in dejansko uredila par zadev, sem se pridružila solo turneji Mihaela Hrustelja, ki je šel s svojo klasično kitaro (in sedmimi tonami prtljage) razveseljevat tajvanski folk. 

Moje naloge? 

Profesionalna jedka riževih bomb, čohalka psov in uradna skrbnica/nositeljica nahrbtnika s petimi milijoni kablov.

In če vprašaš mene, so to najboljše možne naloge, ki jih lahko dobiš. Ravno dovolj, da imaš nekaj za delat, ampak v resnici je nivo tvojega stresa čisto pri nuli in ti ostane dovolj časa, da z glavo besno opletaš sem pa tja, medtem ko si poskušaš zapomnit in ogledat vse okrog sebe. 

Potovanje se je že začelo zanimivo in sredi noči, vsi moji blazni načrti, da bom spala na letalu (12 urni let, the joys of my life) pa so se seveda, po pričakovanjih, spektakularno izjalovili. Ob dotiku mojih tačk s tajvanskimi tlemi me je najprej zadela tajvanska vlaga (in ko rečem me, mislim predvsem lasni predel, ki se je potem nadaljnih deset dni obnašal, kot da sem največja diva na svetu. The higher the hair, the closer to Jesus, al ka.) in moji utrujeni možgani so poskrbeli, da sem obrazec za imigracijo izpolnjevala sedemintrideset let. Hvala bogu, sta bila MH in najin najboljši varušek ShoLar že budna in na poti do letališča, tako da sem imela možnost spraševati najbolj butasta vprašanja na svetu ("Ej, kaj je moja occupation?" "Klara, študentka. A tega ne veš?") in potem ko sem uradnico za pultom prepričala, da sem na sliki v potnem listu zares jaz, le 10 kil težja, in izbrskala prtljago s traku za Frankfurt in ne Vienna, se je zabava začela. 

Ura na Tajvanu je bila šest zjutraj in na izhodu iz gejta sta me čakala dva "ta ura je prekleto prezgodnja" obraza, ki sem ju bila vesela bolj kot paštete z majonezo, ker sta pomenila, da mi od tega trenutka ni bilo treba več skrbeti, da bi kaj logistično svetsko zajebala in se po nesreči poslala v Vietnam.

Na letališču sem evre zamenjala v tajvanske dolarje (dolla dolla bilz, y'all), ker je na žalost ta valuta preveč eksotična, da bi mi jo uspelo dobiti še v Sloveniji. En evro nanese približno 35 tajvanskih dolarjev, kar je v praksi pomenilo, da sem iz žepa neprestano vlačila telefon in si pomagala s kalkulatorjem, ker matematika pač ni moje področje. Zunaj me je pozdravilo prijetnih 26 stopinj, ampak me je vožnja z avtobusom do Taipeia takoj butnila nazaj v Slovenijo, ker je bila klima nastavljena na prečudovitih -40 stopinj in bi lahko brez problema prevažala pingvine. Na srečo sem bila še z letala (kjer se prav tako ne razumem s klimo in temperaturnimi ekstremi) oborožena s puloverji in odejami, tako da mi je uspelo preživeti, brez da si že v prvih desetih minutah navlečem angino.

Saj bi rekla, da smo z avtobusa skočili pripravljeni, da se suvereno podamo raziskovat, ampak smo imeli vsi trije pred seboj le dve nalogi: hrana in potem spanje. Tu se je Tajvan prvič kulinarično izkazal, ko naju je ShoLar v nekem trenutku usmeril v zakotno uličico, kjer je teta iz neke prenosne stojnice prodajala riževe bombe, ki ti jo sestavi pred tvojimi očmi. Moja evropska duša je bila sicer "a mi resno mislimo jest hrano, ki se kvalificira kot kosilo ob sedmih zjutraj?", ampak želodec je krulil in ni bilo druge, kot da sem se prepustila toku in zaupala, da bo nekaj dobrega. Izkazalo se je, da bodo riževe bombe od tistega trenutka naprej dominirale moje jedsko popotovanje. Saj bi podrobneje razložila kaj to sploh je, pa še sama ne vem točno, nebesa zavita v sticky riž. Evo.

Načeloma je bilo s hrano tako, da so mi bile jedi za prste polizat okusne, ali pa me je že pogled na njih streznil in iz solidarnosti do želodca, sem se jim raje odpovedala. Hvala bogu je bilo okusnih jedi veliko več, tako da stradala res nisem, MH pa itak poje vse, kar je užitno. Ker sva se okrog sprehajala večinoma z lokalci, smo na koncu vedno pristali v dokaj zakotnih gostilnicah (pravzaprav sploh ne vem kako bi poimenovala prostore, kjer smo jedli), ob katerih bi se fancy osebe samo obrnile na petah in petkrat pokrižale, meni so bile pa nebesa na zemlji, saj je bila hrana čudovita in tako poceni, da je bilo težko verjeti. Povprečno sem za večerjo, kjer sem se res nabasala, odštela kake tri evre. Poceni nebesa, kaj češ lepšega.

Prvih nekaj dni je bilo v celoti prilagojenih turneji in nastopom gospodiča MH, ki je tokrat ušesa polnil s svežimi solo komadi. Ko preštejem kolikokrat sem bila priča repertoarju, se pravzaprav sama začudim, da se ga še vedno nisem naveličala. Harmonije, kitarski percussion, čustva, stik s publiko, glas, intenziteta, dinamika, ... vse to me vedno znova očara in pritegne. Poleg tega mi ni bilo niti malo dolgčas, saj so mi bile vedno znova ponujene priložnosti da sodelujem v organizaciji in se naučim ogromno novega. In sodelovati s tako talentiranim glasbenikom, ob enem pa še s neizmerno profesionalno ekipo, je izjemen privilegij, za katerega sem bila hvaležna štiriindvajset ur na dan. Tako so moji načrti, kaj vse bom počela med tonskimi vajami in pripravami na koncert, zopet splavali po vodi, ker sem s široko odprtimi očmi in ušesi hodila naokrog in kot spužva srkala vso novo znanje. Kot da to še ne bi bilo dovolj, sem med večerjo čisto po naključju ShoLarju zaupala, da fotografija v mojem kreativnem prostoru zavzema poseben prostor in da me prav posebej zanima koncertna fotografija - čez pol ure na koncertu mi je pod nos pomolil zajetno mašino, dvignil obrvi in me pobaral "bi poskusila?" Verjetno mi ni treba poudarjati, da sem v trenutku pograbila aparat in se izgubila v kompozicijah.

V povezavi z nastopi Mihaela se je seveda zgodilo tudi ogromno anekdot. Najboljša je zagotovo tista z avtobusa, ko se je voznik rahlo zakalkuliral in je gospodična ostala brez sedeža, naša ekipa pa k temu ni pripomogla, saj smo s seboj tovorili ogromen kovček, kitaro, nahrbtnike, ki so zasedli dva sedeža. Občutek, ko v edina belca na avtobusu, ki sva po vrhu sedela še na sedežih nad gumo (beri, dvignjenih za približno pol metra), strmi štirideset obsojajočih tajvanskih obrazov, je zares neprecenljiv. Plus tega, da vsi pogovori potekajo v kitajščini in kljub najini silni pripravljenosti, da bi rešila situacijo, sva v pogovoru težko sodelovala. Na koncu smo gospodični zagotovili prostor, na katerega se je vsedla rahlo slabe volje, ampak potovanje se je nadaljevalo, midva pa sva v naročje dobila novega člana, ki sva ga kot slaba starša kmalu prestavila na tla, ker potrebujeva udobje.

Pa še polno drugih. Na primer na koncertu, kjer je tonska potekala brezhibno, že pri prvem komadu pa je začela oprema spuščati take zvoke, kot da se bo zdaj zdaj razstrelila. Po koncertu so fantje poizkusili vse mogoče vragolije, pa je vse skupaj spet delovalo perfektno. Na koncu so dognali, da je bila kriva slaba energija, saj bogovom nismo darovali vreče sladkarij. Za srečo. (Prisežem, da jih nisem pojedla.)
Ali pa moje popolnoma spontano rokovanje z županom iz bližnjega mesta, kjer so koncerti potekali v stilu kakšnega festivala na prostem, s postavljenimi stojnicami. Župan je prišel s svojim kar nekaj članskim spremstvom, z odra nagovoril publiko, potem pa se odločil, da je treba roko ponuditi najbolj random osebi na svetu, suvereno zakorakal proti meni z vso svojo kolono in mi stisnil roko.

Dolgčas nam zares ni bilo in čudovitih stvari kar ni bilo konec. K zadnjemu nastopu v glavnem mestu Taipei sem bila povabljena tudi kot ustvarjalka, povrhu vsega pa sem tokrat izvajala Mihaelovo avtorsko glasbo, kar je bila samo češnjica na že tako obilnem sladoledu. V sodelovanju s čudovito pianistko Elin je padla še ideja, da z MH spektakularno izvedeva narodno tajvansko pesem, ki se jo je bilo treba naučiti dobesedno iz danes na jutri. Ker sva za vsako noro idejo, sva se seveda suvereno strinjala in ljudje so bili zares navdušeni, ko sva odpela prvih nekaj taktov in so prepoznali svoj jezik. Baje, da je moja tajvanščina precej dobra, ampak po drugi strani so bili ljudje neprestano sumljivo prijazni, tako da dvomim, da je moja tajvanščina v resnici zlata vredna. Je bila pa zares odštekana izkušnja.

MH turneja se je več kot uspešno končala in na Tajvanu nama je ostalo še nekaj dni, ki sva jih lahko izkoristila po svoje. Na žalost sva imela premalo časa, da bi se podala kam daleč (samo še en razlog več, da greva čimprej nazaj!), ampak dejstvo, da sva bila obkrožena s samimi lokalci, se je še enkrat izkazalo kot neprecenljivo. S prijatelji smo se tako podali proti živalskemu vrtu, ker zanj odšteješ smešnih 60 tajvanskih dolarjev, torej manj kot 2€. Spremljevalca sta se nama sicer rahlo smejala in komentirala, da sta nos v živalski vrt pomolila pred dvajsetimi leti, ko sta ga obiskala s šolo, ampak mislim, da sta vseeno uživala. Nahodili smo se kot budale, saj smo z živalmi preživeli zavidljivih šest ur, verjetno je k tej časovni dolžini pripomoglo tudi to, da sva z MH pri vsaki kletki in zanimivi živali, uprizorila kakšen skeč, ob katerem sva sama umirala od smeha, ShoLar pa se nama je kislo smehljal in si verjetno mislil, da sva utrgana. Če ne bi sredi živalskega vrta zalegnili za 20min, verjetno ne bi preživeli, tako da se je dremež na prostem izkazal za res solidno idejo.

Na koncu smo šprintali čez cel živalski vrt, da smo v zadnjih dveh minutah, pred zaprtjem, ujeli še koale in uradno obkljukali čisto vse živali. Bam. Ker smo se počutili olimpijsko, smo se zatem stiščali še v majhno škatlico iz železa, ki nas je prifurala na hrib, znan po svojih čajnih poljih in čajnih hišah, v katerih se lahko razvajaš s pitjem vroče tekočine (ki jo Tajvanci popijejo zares ogromno) in pogledom na Taipei. Precej utrujeni smo se vračali do avtobusa, ki nas bi zategnil nazaj v dolino in tik preden smo se vkrcali, sem ugotovila, da izgleda MH občutno lažji kot prej in čez dve sekundi so za njim ostale le še špure, ker je bilo treba v hrib teči po nahrbtnik. Živemu človeku se res vse zgodi.

Naslednjega dne naju je varušek (saj vem, da to ni najbolj pravilna beseda na svetu, je pa zabavna) oddal na avtobus proti obali, precej nezaupljiv v najine zmožnosti potovanja po deželi kitajsko govorečih, a kaj drugega mu ni preostalo. Na sredi potovanja sva ugotovila, da obstaja možnost, da sva na avtobusu z napačno končno destinacijo, a na koncu se je izkazalo, da nam je s skupnimi močmi uspelo, da sva se prežarčila na pravi kraj. K oceanu! Takoj ko sva ga zagledala, je bilo, kot da sem spet doma. Čudovit občutek je, ko se znova z dušo dotaknem te ogromne količine vode in se počutim popolnoma pomirjeno, navdano z vsemi atomi energije in ustvarjalnostjo valov. Še bolj obožujem barvne kombinacije temno modre s tisto globoko temno zeleno, ki objema drevesa na Tajvanu. Kaj kmalu sva našla prijatelje, ki so naju tistega dne prijazno pričakali, da se skupaj podružimo ob morju in naš pet letni vodnik je bil prav nestrpno navdušen, da nam pokaže čudovite tracking poti in skrivno plažo.

Dočakala sem trenutek, ko so se moje dlani potopile v presenetljivo toplo oceansko vodo in še nekaj sekund mi je uspelo zdržati, preden sem sezula nogavice in čevlje in zagazila v mehkobo. Pet letni vodnik mi je suvereno sledil, čeprav je šel veliko dlje in nazadnje v spodnjem perilu navdušeno čofotal med vso morsko travo, ki pa je bila prav prijetna za hojo. Malce je žgečkalo, a sva izkušnjo, z mojim novim prijateljem KK, poimenovala sea weed massage. In kot vedno  se je čas ob oceanu ustavil in na tisti plaži smo preprosto obstajali, pogovori so prihajali spontano in svoje tačke sem zakopala globoko v topel pesek. Tako bi lahko ostala ure.

Pomembna tajvanska aktivnost so bile tudi masaže, po katerih je Tajvan tako ali tako znan in res nama ni bilo treba reči dvakrat, da sva poizkusila. Prvo sva si privoščila dan po mojem prihodu in je resno ogrozila moj odhod v Slovenijo. Masaža naj bi trajala dve uri, a sta bili maserki tako zagnani, da sta pozabili na uro in na koncu so naju po dveh urah in pol prišli iskat, ker sva morala kmalu zatem na tonsko. Ups. V sobo je prišla majhna in nadvse prijazna Vietnamka, ki je že v naslednjem trenutku čepela na mojem hrbtu in me dobesedno zlomila. Popokala je kosti, za katere prisežem, da nisem vedela, da jih sploh imam. Masaža tam izgleda tako, da res zmasirajo vsak delček tvojega telesa, tudi obraz, lasišče in tretje oko. Če bi videli, kakšen se je izza zavese po dveh urah in pol prikazal MH, bi razumeli, kako odplavala sva in se ponovno rodila. Zabuhla v glavo do neba, z razkuštranimi lasmi in božanskim občutkom v mišicah. Za masažo ponovnega rojstva sva odštela približno 35€ in že samo za to se splača na Tajvan. Pred odhodom sva si zato privoščila še refleksno masažo stopal, ki je prav tako slavna (in učinkovita, če lahko dodam!). Sicer je lahko zelo boleča, zaradi česar sva se na stole usedla rahlo negotova, ampak sama sem že čez dve minuti mrmrala od ugodja. Božansko.

Vse skupaj je bilo zares fino. Toliko lepih izkušenj, trenutkov, novih prijateljev, toplih objemov, dobre hrane, smeha in glasbe. Kar težko se je bilo v nedeljo ponovno odpeljati na letališče in se posloviti od poletja in svobodnega uživanja. A k sreči je slovo olajšal odličen let proti Dunaju, saj sta mi prijazni gospe odstopili svoje sedeže, tako da sem kot največja kraljica spala raztegnjena čez celo vrsto, oborožena s tremi vzglavniki in pokrita s tisočimi odejami. Zbudili so me zgolj za hrano, tako da sem od trinajst urnega leta prespala spektakularnih deset. Proti jutru sem skozi okno letala opazovala pojav: mrak s svetlečo luno na desni strani in vstajanje sonca na levi, ki nas je vztrajno dohitevalo, ko sem letela v preteklost. (Tajvan je namreč šest ur pred Slovenijo).

Vrnila sem se v nepospravljeno sobo in opomine, da me čaka še kup birokracije in le še dva tedna v domači državi, potem pa spet letalo in loviti meje neba. Iskreno, ko sem kupila letalsko karto tako zelo spontano, je sledil trenutek panike, da pa morda ne živim preveč lahkomiselno? Normalna kriza, bi človek temu rekel. A vedno znova me pomirja dejstvo, da so potovanja hrana za dušo in um, dobesedno si razširiš obzorja in zrasteš. Še tisočkrat bi se odločila za to.

Denar pride in gre.

Trenutki, ko moja stopala objema topel ocean in mojo bit obdajajo topli nasmehi, pa ostanejo za vedno.

P. S. Moram pa odkrito priznati, da ko je mama naslednji dan skuhala makarone za kosilo, jih nisem bila še nikoli v življenju tako vesela. Riž in jaz imava rahlo pavzo, a okej? :)

P. P. S. Hvala, MH. <3 

KK ali Kaotična Klara se vrača

Ha, trenutno me preganja totalno nostalgičen občutek, kot da sem se na istem mestu znašla že tisočkrat prej. In če sem iskrena, to ni daleč od resnice, kajti tale moj bloggec je najbolj živel takrat, ko sem najbolj živela tudi sama. Čisto po naključju pa moji najboljši dnevi v življenju vedno nastanejo iz ene stvari: kaosa.

You guessed it, folks. Kaotična Klara je nazaj in upam si trditi – stronger than ever.

Svojo trenutno življenjsko situacijo lahko brez problema opišem kot eno izmed najbolj stresnih do zdaj, ampak v najboljšem možnem smislu, če ta kombinacija recimo da obstaja. Nekako se mi je uspelo znajti v vrtincu pakiranja in prav spektakularno sem precenila svoje zmožnosti hendlanja situacij kot so seljenje, logistika in no, dejansko pakiranje tisočih stvari. Kriza nastane, ker sem obupno slaba prav v vseh teh zadevat, plus tega, da v svoje blazne plane pozabim všteti čas, ki ga porabim za zabodeno strmenje v svoje stvari, ker nimam pojma, kje bi sploh začela. Khm. Good at other things.

Po skoraj petih letih se poslavljam od Ljubljane in čeprav sva obe vedeli, da verjetno ne bova trajali doživljenjsko, je slovo prišlo rahlo nepričakovano. Že odkar sem prvič spoznala koncept faksa, sem vedela, da bo to nekako to zame, tista najlepša leta šolanja. Nisem jih še čisto zaključila, a naslednja (no, pravzaprav naslednje) se bodo odvijala v drugih krajih in z drugimi ljudmi, kar je žalostno a vznemirjajoče ob enem. Kljub temu, da so me ničkolikokrat strašili z megleno Ljubljano, bo meni v spominu ostala predvsem sončna, zalita z res ogromno količino kave in nešteto ur preživetih z meni ljubimi. In koliko sem se presmejala. To te ubije. Šla kdaj pa kdaj na napačno trolo, ampak v resnici je bilo bolje, kot smo na začetku pričakovali v Klara štabu. All good, all good. Hvala, Ljubljena, mater sem se imela fino.

Okej, enough with the sappiness. So namreč tudi stvari, ki jih definitivno ne bom pogrešala in srčno upam, da se jih kmalu rešim za nekaj časa. Predvsem urejanje birokracije, ker to pa Slovencem reeeees ne gre. Dobiti kos papirja in predvsem najti nekoga, ki ve, kdo bi ti ga približno lahko izdal, je hujša avantura kot Frodovo uničevanje prstana. Saj vem, da je urejanje papirjev vsepovsod nuja, ampak ni najslabša stvar na svetu, ko urejaš to v kakšni drugi državi, pa ti da že prvi človek, ki ga vprašaš, dejanske odgovore na vprašanja. Talking about a cultural shock, y'all. Seveda mi kljub temu uspe zamešat in pozabit večino stvari, ker kdo mi bo kompliciral življenje, če si ga ne bom sama, amiright. 😉

Skratka, v duhu svoje kaotičnosti, mi je torej še iz nizozemskih krajev uspelo naplanirat nerealno znanstveno fantastiko kar se tiče mojega urnika. Vse bi šlo že tako ali tako na tesno in bolj kot se je približeval moj odhod nazaj na slovenska tla, bolj so me izdajali živci. Neprestano sem bila na trnih in ob enem sprejemala nenadne in dokaj impulzivne odločitve, ker kot sem rekla, why not make it fun (and stressful). Za nameček sem si že v tako majhno časovno okno splanirala še potovanje na drugi konec sveta, because why not, lets throw that in the mix.

… In potem mi je uspelo zamuditi letalo domov.

Guys, I'm not gonna lie, ta je bila precej slaba. *nervous laugh* Recimo samo, da je približno dvajset minut sredi najbolj random hodnika na letališču sedela precej skrušena oseba, ki je bila v bučo zabuhla in rdeča kot tiste vrste sočni paradižnik, ki tehta 2 kili. Spoiler alert: it was me. :P Na telefon se ni kot zakleto nihče javil in za trenutek sem izgubila rdečo nit življenja in nisem imela pojma, kaj bi naj bil moj naslednji korak. K sreči sem se kmalu zbrala in naredila edino logično potezo – s torbe sem izbrskala malico in se prav zadovoljivo nabasala. Po nekakšnem srečnem naključju sem našla vrtljive stole in se 15min brezskrbno vrtela na njih in se na sploh odločila, da je zanikanje ful kul in da bom v tej fazi preživela še nekaj časa. Vem, moji načini soočanja s situacijami kar kličejo po knjigi.

No, potem se pa človeku uspe umirit in ugotoviš, da take panike ne bi smelo biti, ker so povezave po svetu precej zadovoljive in bi prevoz domov verjetno težje dobila iz kakšne res zakotne slovenske vasice. Najcenejša varianta je bil avtobus, ki je mojo rit naslednjega večera prevažal nezavidljivih 20 ur, aaaaampak domov sem pa zdrla. Poleg tega, sta mi bila podarjena še dva dneva z mojo rotterdamsko klapo in ni šans, da temu rečem ne. Konec dober vse dobro (edino moja denarnica se verjetno ne bi strinjala. A jebiga.)

Po pričakovanjih me je doma po faci klofnila bolezen in obležala sem v postelji, moj tesno splaniran urnik pa se mi je smejal s kota sobe. Nekako mi je uspelo dokaj uspešno opraviti izselitev, pri pakiranju za potovanje se je seveda ustavilo, ker v tem resnično nisem dobra. Moj proces je vedno enak: najprej se poskusim zares zbrati in pametno premisliti, kaj bom potrebovala in potem ugotovim, da v načrtovanju odpovem, na koncu izgubim živce in v kufer pač pomečem vse kar približno rabim in se odločim trdno zaupati v moje sposobnosti, da potem na licu mesta iz vsega kar prinesem, ščaram nekaj funkcionalnega. Dokler mi uspe spakirati zares pomembne stvari, sem na konju. Ostalo bo pa že, si zatrjujem, ko trmasto scrollam mimo sedem tisočih potovalnih bloggerjev, ki imajo stvari naštudirane do zadnjih štumfov.

Skratka, ej. Po dolgem zatišju, si nekako želim, da to spletno mesto znova postane zbirališče mojega iskrenega kaosa, ki ga vedno znova poskusim napasti s humorjem. Mogoče rata, mogoče ne, ampak predvidevam, da bodo naslednji meseci prinesli kar nekaj čudovitih failov, ki komaj čakajo, da se zgodijo. Pa naj se, bo pa nekaj za nasmejat se!

Sicer pa držite pesti zame, ker se v naslednjih dnevih fijakam do resnično oddaljene države in bi znala biti malenkost večja panika, če zamudim letalo ali pa pogruntam še kaj neumnejšega. Navsezadnje mi gre to veliko boljše od rok, kot pakiranje. 😉

A bo? Fejst bodte!

K

P. S. Kdor me je že kdaj bral ve, da se z vejicami pač ne razumemo. Just a disclaimer.

Mama je imela prav ali najmanj pričakovan naslov objave.

[A random note: Ta zapis je bil natipkan tam nekje oktobra. Človek bi rekel, morda je rahlo zastarel, da bi z njim marca začenjala na novo, ampak potem bi jaz rekla, da se mi res ni ljubilo napisati nič novega in življenje ni potica. Glad we sorted this out.]

Huh.

Kje sem bila? Vsepovsod in nikjer, pravzaprav. Sliši se mistično, pa niti najmanj ni in po dolgem času sem v življenju na točki, kjer mi je občutek realnosti noro všeč. Zabavno je, to lahko z gotovostjo zatrdim, kajti zadnje leto se mi je svet večkrat obrnil na glavo. Bilo je hudo, temno, jokavo, nepredvidljivo, negotovo in boleče. Ampak joj, ne morem da ne bi nadaljevala z resnico, ki je tako klišejska, da zavijam z očmi, ko jo pišem; nastalo je svetlo, čudovito, toplo, smejoče, ljubeče, r e s n i č n o. Mama je spet imela prav. Ampak več o tem kasneje. : )

Kadar zares dolgo ne pišem, je priprava na stik mojih prstov s tipkovnico, precej podobna neuspešnim začetkom učenja v izpitnih rokih. Vse ostalo lahko postorim. Vse ostalo bom. Moja soba je kar naenkrat tipi topi pospravljena, za kosilo sčaram nekaj, kar zahteva ogromno časa in na sploh najdem tisoč izgovorov. Ironija ob vsem tem početju se skriva v mojih mislih, ki neprestano meljejo le o eni stvari – kaj bom pisala.

(Pre)dolgo sem razmišljala o temah, ki bi jih lahko spravila na papir (no, računalniški ekran) in predolgo sem razmišljala na kakšen način. Ljudje, ki me dobro poznajo, se bodo ob tem verjetno le nakremženo nasmehnili, ker so bili verjetno vsaj na eni točki naših prijateljstev vključeni v vlakec smrti imenovan »Klarino razmišljanje«. It's a ride, I'll tell you that much. A zaradi nenehnega premlevanja, so mape ostajale prazne in prazen dokument sem po navadi odprla le po nesreči in ga potem panično zaprla nazaj, v upanju, da mi to ne vzbudi preslabe vesti. Ni dolgo delovalo.

No, potem pa sem se nekega lepega večera, ko je moja rit sedela na nizozemskih stolih, pogovarjala s prijateljico, ki je grela barcelonsko ozračje. Imela sem enega tistih momentov, ko so se moje misli podale na »čudovito« potovanje, ki mu sama pravim »Klara loop« in po navadi vključuje najmogočnejše teorije iz minimalne začetne točke. Obrazu sem skozi ekran obelodanjala svoje drame in razmišljanja, in čisto iskreno, nazaj pričakovala kimanje, strinjanje, (še kakšne pohvale se ne bi branila) in na sploh pomoč pri razvijanju teh strašnih teorij naprej. In stavek, ki mi je bil v tistem trenutku izstreljen iz barcelonskega prostora, me je v dobrem smislu brezkompromisno zadel:

»Klara, ne bit bedna.«

Čakaj, čakaj, tega pa nisem pričakovala. Kristus, pa je šlo vse v zrak. Ta ljubezniva odkritost me je presenetila na najboljši možni način in ni mi preostalo drugega, kot da se od srca nasmejem. Celotni situaciji. Predvsem pa sebi.

In zakaj je ta zgodba pomembna? Ker poskušam ta nasvet večkrat implementirati v svoje življenje. Je eden boljših, ki sem jih kadarkoli dobila, v pravem trenutku, od prave osebe, s pravim načinom in je najbolj preprosta filozofija. Zato sem si ob ponovnem dramatiziranju začetnih procesov pisanja, najbolj ljubeznivo zatežila iz dna duše: Ej Klara, ne bit bedna. Ne kompliciraj tam, kjer ti niti najmanj ni treba. Izbiraj bitke, za božjo voljo.

Pa je šlo. Pa da ne bo pomote; kljub vsemu mukoma in z rahlim najstniško obarvanim odporom – šlo je pa vseeno.

- Plan je, da se vrnem k pisanju. Vem, da ni novo leto, ampak vse skupaj se čuti kot nekakšna novoletna zaobljuba. Pa ne tista #newyearnewme, ampak bolj, piši, če ti paše, kristus božji. Ne kompliciraj tam, kjer ti ni treba. Nekako spontano je padla tudi odločitev, da starejše objave niso več dostopne. Seveda obstajajo v metaforično zaprašenih arhivih, ker se spomini shranjujejo in ob njih mi ne postane neprijetno. Še vedno stojim za vsako besedo, le čas je, da se rodi nekaj novega.

In to je pravzaprav lekcija, ki me je življenje uči že nekaj časa in no, ker sem se tej lekciji vztrajno upirala, me je imelo poln kufer in me meseca maja z njo totalno klofnilo po faci. Nimaš kaj, ker življenje ni potica. Zdaj jo pa dokaj razumem (lekcijo, ne potico) in ji poskušam slediti v vsej svoji (ne)bednosti. Nič hudega ni, če kdaj kaj mine, umre, se podre.

Nastane prostor; za nekaj novega. 😉 (Saj sem rekla. Klišejsko.)