KK ali Kaotična Klara se vrača

Ha, trenutno me preganja totalno nostalgičen občutek, kot da sem se na istem mestu znašla že tisočkrat prej. In če sem iskrena, to ni daleč od resnice, kajti tale moj bloggec je najbolj živel takrat, ko sem najbolj živela tudi sama. Čisto po naključju pa moji najboljši dnevi v življenju vedno nastanejo iz ene stvari: kaosa.

You guessed it, folks. Kaotična Klara je nazaj in upam si trditi – stronger than ever.

Svojo trenutno življenjsko situacijo lahko brez problema opišem kot eno izmed najbolj stresnih do zdaj, ampak v najboljšem možnem smislu, če ta kombinacija recimo da obstaja. Nekako se mi je uspelo znajti v vrtincu pakiranja in prav spektakularno sem precenila svoje zmožnosti hendlanja situacij kot so seljenje, logistika in no, dejansko pakiranje tisočih stvari. Kriza nastane, ker sem obupno slaba prav v vseh teh zadevat, plus tega, da v svoje blazne plane pozabim všteti čas, ki ga porabim za zabodeno strmenje v svoje stvari, ker nimam pojma, kje bi sploh začela. Khm. Good at other things.

Po skoraj petih letih se poslavljam od Ljubljane in čeprav sva obe vedeli, da verjetno ne bova trajali doživljenjsko, je slovo prišlo rahlo nepričakovano. Že odkar sem prvič spoznala koncept faksa, sem vedela, da bo to nekako to zame, tista najlepša leta šolanja. Nisem jih še čisto zaključila, a naslednja (no, pravzaprav naslednje) se bodo odvijala v drugih krajih in z drugimi ljudmi, kar je žalostno a vznemirjajoče ob enem. Kljub temu, da so me ničkolikokrat strašili z megleno Ljubljano, bo meni v spominu ostala predvsem sončna, zalita z res ogromno količino kave in nešteto ur preživetih z meni ljubimi. In koliko sem se presmejala. To te ubije. Šla kdaj pa kdaj na napačno trolo, ampak v resnici je bilo bolje, kot smo na začetku pričakovali v Klara štabu. All good, all good. Hvala, Ljubljena, mater sem se imela fino.

Okej, enough with the sappiness. So namreč tudi stvari, ki jih definitivno ne bom pogrešala in srčno upam, da se jih kmalu rešim za nekaj časa. Predvsem urejanje birokracije, ker to pa Slovencem reeeees ne gre. Dobiti kos papirja in predvsem najti nekoga, ki ve, kdo bi ti ga približno lahko izdal, je hujša avantura kot Frodovo uničevanje prstana. Saj vem, da je urejanje papirjev vsepovsod nuja, ampak ni najslabša stvar na svetu, ko urejaš to v kakšni drugi državi, pa ti da že prvi človek, ki ga vprašaš, dejanske odgovore na vprašanja. Talking about a cultural shock, y'all. Seveda mi kljub temu uspe zamešat in pozabit večino stvari, ker kdo mi bo kompliciral življenje, če si ga ne bom sama, amiright. 😉

Skratka, v duhu svoje kaotičnosti, mi je torej še iz nizozemskih krajev uspelo naplanirat nerealno znanstveno fantastiko kar se tiče mojega urnika. Vse bi šlo že tako ali tako na tesno in bolj kot se je približeval moj odhod nazaj na slovenska tla, bolj so me izdajali živci. Neprestano sem bila na trnih in ob enem sprejemala nenadne in dokaj impulzivne odločitve, ker kot sem rekla, why not make it fun (and stressful). Za nameček sem si že v tako majhno časovno okno splanirala še potovanje na drugi konec sveta, because why not, lets throw that in the mix.

… In potem mi je uspelo zamuditi letalo domov.

Guys, I'm not gonna lie, ta je bila precej slaba. *nervous laugh* Recimo samo, da je približno dvajset minut sredi najbolj random hodnika na letališču sedela precej skrušena oseba, ki je bila v bučo zabuhla in rdeča kot tiste vrste sočni paradižnik, ki tehta 2 kili. Spoiler alert: it was me. :P Na telefon se ni kot zakleto nihče javil in za trenutek sem izgubila rdečo nit življenja in nisem imela pojma, kaj bi naj bil moj naslednji korak. K sreči sem se kmalu zbrala in naredila edino logično potezo – s torbe sem izbrskala malico in se prav zadovoljivo nabasala. Po nekakšnem srečnem naključju sem našla vrtljive stole in se 15min brezskrbno vrtela na njih in se na sploh odločila, da je zanikanje ful kul in da bom v tej fazi preživela še nekaj časa. Vem, moji načini soočanja s situacijami kar kličejo po knjigi.

No, potem se pa človeku uspe umirit in ugotoviš, da take panike ne bi smelo biti, ker so povezave po svetu precej zadovoljive in bi prevoz domov verjetno težje dobila iz kakšne res zakotne slovenske vasice. Najcenejša varianta je bil avtobus, ki je mojo rit naslednjega večera prevažal nezavidljivih 20 ur, aaaaampak domov sem pa zdrla. Poleg tega, sta mi bila podarjena še dva dneva z mojo rotterdamsko klapo in ni šans, da temu rečem ne. Konec dober vse dobro (edino moja denarnica se verjetno ne bi strinjala. A jebiga.)

Po pričakovanjih me je doma po faci klofnila bolezen in obležala sem v postelji, moj tesno splaniran urnik pa se mi je smejal s kota sobe. Nekako mi je uspelo dokaj uspešno opraviti izselitev, pri pakiranju za potovanje se je seveda ustavilo, ker v tem resnično nisem dobra. Moj proces je vedno enak: najprej se poskusim zares zbrati in pametno premisliti, kaj bom potrebovala in potem ugotovim, da v načrtovanju odpovem, na koncu izgubim živce in v kufer pač pomečem vse kar približno rabim in se odločim trdno zaupati v moje sposobnosti, da potem na licu mesta iz vsega kar prinesem, ščaram nekaj funkcionalnega. Dokler mi uspe spakirati zares pomembne stvari, sem na konju. Ostalo bo pa že, si zatrjujem, ko trmasto scrollam mimo sedem tisočih potovalnih bloggerjev, ki imajo stvari naštudirane do zadnjih štumfov.

Skratka, ej. Po dolgem zatišju, si nekako želim, da to spletno mesto znova postane zbirališče mojega iskrenega kaosa, ki ga vedno znova poskusim napasti s humorjem. Mogoče rata, mogoče ne, ampak predvidevam, da bodo naslednji meseci prinesli kar nekaj čudovitih failov, ki komaj čakajo, da se zgodijo. Pa naj se, bo pa nekaj za nasmejat se!

Sicer pa držite pesti zame, ker se v naslednjih dnevih fijakam do resnično oddaljene države in bi znala biti malenkost večja panika, če zamudim letalo ali pa pogruntam še kaj neumnejšega. Navsezadnje mi gre to veliko boljše od rok, kot pakiranje. 😉

A bo? Fejst bodte!

K

P. S. Kdor me je že kdaj bral ve, da se z vejicami pač ne razumemo. Just a disclaimer.

Mama je imela prav ali najmanj pričakovan naslov objave.

[A random note: Ta zapis je bil natipkan tam nekje oktobra. Človek bi rekel, morda je rahlo zastarel, da bi z njim marca začenjala na novo, ampak potem bi jaz rekla, da se mi res ni ljubilo napisati nič novega in življenje ni potica. Glad we sorted this out.]

Huh.

Kje sem bila? Vsepovsod in nikjer, pravzaprav. Sliši se mistično, pa niti najmanj ni in po dolgem času sem v življenju na točki, kjer mi je občutek realnosti noro všeč. Zabavno je, to lahko z gotovostjo zatrdim, kajti zadnje leto se mi je svet večkrat obrnil na glavo. Bilo je hudo, temno, jokavo, nepredvidljivo, negotovo in boleče. Ampak joj, ne morem da ne bi nadaljevala z resnico, ki je tako klišejska, da zavijam z očmi, ko jo pišem; nastalo je svetlo, čudovito, toplo, smejoče, ljubeče, r e s n i č n o. Mama je spet imela prav. Ampak več o tem kasneje. : )

Kadar zares dolgo ne pišem, je priprava na stik mojih prstov s tipkovnico, precej podobna neuspešnim začetkom učenja v izpitnih rokih. Vse ostalo lahko postorim. Vse ostalo bom. Moja soba je kar naenkrat tipi topi pospravljena, za kosilo sčaram nekaj, kar zahteva ogromno časa in na sploh najdem tisoč izgovorov. Ironija ob vsem tem početju se skriva v mojih mislih, ki neprestano meljejo le o eni stvari – kaj bom pisala.

(Pre)dolgo sem razmišljala o temah, ki bi jih lahko spravila na papir (no, računalniški ekran) in predolgo sem razmišljala na kakšen način. Ljudje, ki me dobro poznajo, se bodo ob tem verjetno le nakremženo nasmehnili, ker so bili verjetno vsaj na eni točki naših prijateljstev vključeni v vlakec smrti imenovan »Klarino razmišljanje«. It's a ride, I'll tell you that much. A zaradi nenehnega premlevanja, so mape ostajale prazne in prazen dokument sem po navadi odprla le po nesreči in ga potem panično zaprla nazaj, v upanju, da mi to ne vzbudi preslabe vesti. Ni dolgo delovalo.

No, potem pa sem se nekega lepega večera, ko je moja rit sedela na nizozemskih stolih, pogovarjala s prijateljico, ki je grela barcelonsko ozračje. Imela sem enega tistih momentov, ko so se moje misli podale na »čudovito« potovanje, ki mu sama pravim »Klara loop« in po navadi vključuje najmogočnejše teorije iz minimalne začetne točke. Obrazu sem skozi ekran obelodanjala svoje drame in razmišljanja, in čisto iskreno, nazaj pričakovala kimanje, strinjanje, (še kakšne pohvale se ne bi branila) in na sploh pomoč pri razvijanju teh strašnih teorij naprej. In stavek, ki mi je bil v tistem trenutku izstreljen iz barcelonskega prostora, me je v dobrem smislu brezkompromisno zadel:

»Klara, ne bit bedna.«

Čakaj, čakaj, tega pa nisem pričakovala. Kristus, pa je šlo vse v zrak. Ta ljubezniva odkritost me je presenetila na najboljši možni način in ni mi preostalo drugega, kot da se od srca nasmejem. Celotni situaciji. Predvsem pa sebi.

In zakaj je ta zgodba pomembna? Ker poskušam ta nasvet večkrat implementirati v svoje življenje. Je eden boljših, ki sem jih kadarkoli dobila, v pravem trenutku, od prave osebe, s pravim načinom in je najbolj preprosta filozofija. Zato sem si ob ponovnem dramatiziranju začetnih procesov pisanja, najbolj ljubeznivo zatežila iz dna duše: Ej Klara, ne bit bedna. Ne kompliciraj tam, kjer ti niti najmanj ni treba. Izbiraj bitke, za božjo voljo.

Pa je šlo. Pa da ne bo pomote; kljub vsemu mukoma in z rahlim najstniško obarvanim odporom – šlo je pa vseeno.

- Plan je, da se vrnem k pisanju. Vem, da ni novo leto, ampak vse skupaj se čuti kot nekakšna novoletna zaobljuba. Pa ne tista #newyearnewme, ampak bolj, piši, če ti paše, kristus božji. Ne kompliciraj tam, kjer ti ni treba. Nekako spontano je padla tudi odločitev, da starejše objave niso več dostopne. Seveda obstajajo v metaforično zaprašenih arhivih, ker se spomini shranjujejo in ob njih mi ne postane neprijetno. Še vedno stojim za vsako besedo, le čas je, da se rodi nekaj novega.

In to je pravzaprav lekcija, ki me je življenje uči že nekaj časa in no, ker sem se tej lekciji vztrajno upirala, me je imelo poln kufer in me meseca maja z njo totalno klofnilo po faci. Nimaš kaj, ker življenje ni potica. Zdaj jo pa dokaj razumem (lekcijo, ne potico) in ji poskušam slediti v vsej svoji (ne)bednosti. Nič hudega ni, če kdaj kaj mine, umre, se podre.

Nastane prostor; za nekaj novega. 😉 (Saj sem rekla. Klišejsko.)