Če bi mi nekdo leto nazaj povedal, da se bom nekoč dokaj (no
ja, dokaj v mojem kontekstu :P) suvereno s kolesom skoraj vsak dan vozila v
službo v drugi državi, bi se verjetno krohotala nekaj minut skupaj.
In resnično nisem vedela, da je vse tako zelo blizu, čeprav
sem takrat nekaj časa razmišljala o drugačnih možnostih. V domačih krajih se z
vzdušjem preprosto nisem več ujela, kaj drugega nimam reči. Nič slabega v
resnici in če bi lahko, bi svoje ljube prijatelje vzela s sabo na konec sveta.
Ampak tisti občutek, a veš, ki ti tiho sporoča, da ne sodiš sem in v tebi
počasi, a zagotovo, prižiga drugačne želje. Bolj so se približevali junijski
izpiti, ki so pri meni oznanjali konec prve stopnje študija, bolj mi je bilo
jasno, da potrebujem še nekaj drugega, kot pisanje tisočih seminarskih čez dan
in neumorne žurke na Majskih igrah zvečer. Pa so bila štiri leta študija meni
osebno čudovita in boleča na vseh potrebnih mestih, da sem se razvila, kjer sem
se takrat morala. (Ne glede na to, kako obrnem ta stavek, na koncu vedno nekako
izpade, kot da so mi zrastli kakšni deli telesa. Khm. Poskušajmo si zamišljati
to rahlo bolj spiritualno.)
Ker stvari nerada počnem na pol, sem se odločila, da
izkoristim strica absolventa, ampak ne toliko za šolsko delo, kot za to, da se
posvetim tudi drugim stvarem v življenju in odkrijem, kje je strast še vedno
vroča. Hvala bogu me je čez poletje zadelo popolnoma zen razsvetljenje in prvič
v življenju mi je uspevalo plavati s tokom in zraven čofotati, kot troletniku,
ki odkrije ljubezen do vode.
Nekaj časa pač, da lahko v miru razmislim, kam se bom
odkotalila in v kateri državi me čaka nekaj prihodnosti. Seveda sem se to
odločila kot popolnoma razumna profesionalka, check it:
»Rada bi šla nekam, kjer jim socialna pedagogika ni tuja in
se lahko zares nekaj naučim. No, pa premrzlo spet ne sme biti, ker se mi bo
odpeljalo. Torej odpadejo skandinavske države, nimaš kaj … Ja, vem, da je
Nemčija zibelka socialne pedagogike, ampak prisežem, da ni šans, da sem
prisiljena, da se naučim nemško. Hmmmmmm, ja nič, ostane Nizozemska. Ajde.
Pičiš!«
Tako sem mami na začetku poletja obelodanila, da sem
spektakularno določila svoj naslednji kraj in da moram zdaj nekako zrealizirat
vse korake, s tem da korakov še nimam. Klasika. Ampak mir je bil vzpostavljen,
namen pa tudi. Vendar ne bom olepševala stvari - morda to ne bi bilo dovolj, da
bi karkoli dejansko premaknila, če se ne bi v naslednjih mesecih zgodile
najbolj naključne in najbolj čudovite stvari. Saj ne, da mi ne bi uspelo, tudi
če bi bili scenariji drugačni, bi bilo pa verjetno tisočkrat težje in trajalo
bi kar nekaj časa. Klara in sedemintrideset milijon papirjev birokracije pač
niso za skupaj. Raziskovanje nešteto možnosti, kam, kako, kdaj in še enkrat
kam? Ni moja vrlina, razen če mi svetniki iz vseh ver skupaj ne naklonijo zares
močne motivacije in pomoči.
Skratka, bistvo tega dolgega uvoda je to, da se mi je pred
začetkom prostega leta skristaliziralo pomembno področje v mojem življenju in
sem lahko šla totalno na chill. Se posvetila glasbi in brezskrbno frčala
naokrog. Veliko delala, a ob enem hodila na spontane izlete, največkrat v
bližino vode. Preživljala neprecenljiv čas s prijatelji in se še bolj povezala.
Faking zen(f), vam pravim. Leuk! (Se že v naprej opravičujem
za moje nenadne in random izpade nizozemščine, ker sem v procesu učenja,
vsiljujem svoj besedni zaklad, ki vključuje 13 besed, kamorkoli pač lahko.)
No, in zdaj si razbijam glavo, kako naj se lotim tega
naslednjega dela, ker je to najlepša zgodba v mojem življenju, ampak se resno
trudim, da ne bi izpadlo pocukrano. You see the struggle. Že kompliciram. Potem
pa se spomnim, da so moje misli natlačene v blog, največkrat prebrane s strani
Facebook občinstva in ste glede na moje objave že davno dojeli, da mi je bila
(in mi je še) podarjena najboljša družba velenjskega in nizozemskega vajba.
Kira kombinacija, a? 😉
Anywayz, moje sanje so se uresničile na vseh možnih nivojih
in še intenzivneje, kot sem si kadarkoli lahko predstavljala. Dobesedno! Veliko
je takih, ki zgodbo, kako sem spoznala najjačo osebo na svetu (mal velenjščine
nikol ne škodi), že poznajo, ker jo povem vsem, ki imajo pet minut časa. Ker je
awesome. In ker sem v življenju nehala skrivati tiste najčudovitejše stvari in
se pretvarjati, da sem cool as a cucumber. Ain't me, people. Čutim in živim
precej intenzivno, a jebiga, nekaj so mi pa morali od zgoraj naklonit, če sem
porazna v naravoslovju.
Tako sem svoje prosto leto začela preživljati z resnim
spremljanjem nizkocenovnih letalskih vozovnic, potem pa so se tedenske
počitnice na Nizozemskem z vsakim novim obiskom začele podaljševati na nekaj
tednov, mesec, dva, … In zdaj se je končno obrnilo, da hodim v rodne kraje samo
še na počitnice. 😊
Skratka, zaenkrat sem postala uradna prebivalka glavnega
mesta te ravne dežele in marijapokličivsekarjesvetega – vozim kolo. Počasi kot
stara mama, ampak zguram se pa vsepovsod, kar je važno. Za nekaj mesecev,
dokler me potrebujejo v trenutni službi, vase vpijam čudovitost kanalov,
mestnega vrveža, opečnatih hišk in utripa, ki ga ima le Amsterdam. Potem pa
počasi možgane nazaj v izobraževalne ustanove in predvsem svojo rit v mesto, ki
me je hočeš nočeš ukradlo, pa čeprav je bil po bombardiranju zgrajeno v
popolnoma drugačnem stilu, kot ostala Nizozemska – Rotterdam. Plani so taki in
drugačni, veliko je še v zraku, tako da če me vprašate, verjetno zaenkrat ne
bom imela nič pametnega za povedat, pa saj v resnici nima veze.
Vzela si bom trenutek in bom malo poetična in romantična. Da
sem si vzela čas stran od strukturiranega življenja, ki ga prinaša šolanje, se
je izkazalo za nekaj najboljšega. Iz tega sem se kar nekaj naučila. Na primer,
da mi določena mera strukture pravzaprav ustreza, paše in je krčevito potrebna.
(Ker res brez problema gledam Friendse cele dneve in se pretvarjam, da jih
nisem pogledala že 24452x). Da je okej, da v življenju ne doživljaš samo
eksistencialnih kriz in si z vsem nezadovoljen, ampak lahko preprosto samo
uživaš. Da ne moreš pa vedno samo uživat in je veliko dni samo povprečnih. Da
mi ni treba na glas razlagati svojih odločitev in jih zagovarjati. Da moraš na
Nizozemskem vedno 36x pogledat v vse smeri neba, preden stopiš kamorkoli, če ne
te bo zagotovo zgazil kolesar.
(Ej. Ravnokar sem čez okno vlaka videla, kako je fazan
prečkal cesto. A sem sredi kakega vica?)
Predvsem pa to, da je meni lepo, če sem odkrita glede lepot,
ki me obdajajo. In jih odkrito ljubim. Da ljubim sebe, svojo sorodno dušo,
prijatelje, lastno pot, ki se odvija, kot meni ustreza in je smiselno. Svoj
čas, hrano, izzive, butaste dneve.
- Ma kurc, pa tud, da ljubim kolo. 😊
